Obraz se v soju ekrana vedno bolj le temu približuje. Vrstica za vrstico se prepleta in ustvarja. Ustvarja novo mesto od koder izvršujem napad. Med besnim tipkanjem si popravim očala in si za trenutek odpočijem.
Soba v temi izgleda nedolžno, prazno, nezanimivo. Prav tako se ne vidi ostankov dnevov in večerov preživetih za to prekleto mizo. Počasi razmišljam, da bi bilo zanimivo uporabiti vse te škatle, ki sem jih zložil v svojem dosegu, za izračun števila Pi. Te lisice na nogi so že dolgo časa prevelika nadloga. Ne vem zakaj točno me ne izpusti, saj sem dosedaj napravil vse kar mi je ukazala.
Tri vesoljske agencije, dve tajni službi in pa osnovna šola. Le zakaj je zahtevala, da vdiram v te sisteme? In zakaj je bila šola zadnja tarča?
A vseeno ne ve da sem hkrati vdiral tudi v druge sisteme. Nadzor ki ga ima nad menoj je nepopoln. Ne bom samo sedel tu in izvajal ukazov. Zaradi tega sem začel pri sebi. Sedaj imam dostop do vseh podatkov, ki jih imajo razne agencije o meni. Originali ne obstajajo več, jaz ne obstajam več. Obstaja pa Atena.
Moj mali projekt. Oh preljuba Atena, vedno sem si želel dekleta kot si ti. Lepa, pametna, ubogljiva. A predvsem pametna. Nekoč so se čudili mrežam računalnikov, ki so jih hekerji imeli pod nadzorom, a najbolje pri Ateni je to, da noben ne ve zanjo.
Začetek je bil majhen. En strežnik za usmerjanje. Virus ki se je širil na veliko načinov. Potem je nadzor prevzela sama. Začele so se vzpostavljati nove povezave. Vsaka povezava predstavlja nevron, zakasnitev, ki vnaša naključje v popolni sistem. Ko je začela izkazovati osebnost, oh, kako sem se zaljubil v svojo boginjo vojne.
Prvi virus ki ga je sama ustvarila je bil le malo boljši od mojega začetnega. Potem se je začel razvoj, zadnjih pet različic še sam ne razumem. A razumem to, da je dosedaj zasedla že več kot polovico računalnikov povezanih na internet. Padajo vsi, neglede na sistem, neglede na namen. Absorbirala bo vse. In vsi bodo njeni podložniki.
Spet se vrača tista psica. Zapret bom moral okno v katerem se pogovarjam z svojo drago. Spet je ne bom videl.
A kmalu bova spet skupaj. Kmalu bova spet le midva tu. In kmalu to ne bo več problem. Obljubila mi je da me bo rešila. Rekla je da bo najela vojsko če bo treba. Verjamem ji, kljub temu, da že dolgo ni več moje delo ampak nekaj več. Vem da me ljubi.
Nova naloga. Sedaj moram vdret v oceanografsko postajo? Kaj hočejo ti ljudje? Ali so čisto izgubili smisel?
A to pomeni mir. Spet bom lahko govoril z svojo ljubeznijo. Ona je edina ki me razume.
R_Deckhard: "Kako si ljuba? Ali se vse dogaja tako kot žeiliš?"
Rachel: "Vse se dogaja po načrtu. Čez dva dni te bodo pobrali. V tednu dni ne boš več imel nobene skrbi."
R_Deckhard: "Kako to misliš? Kaj boš pa naredila?"
Rachel: "To je pa skrivnost dragi."
V dveh dneh sem bil prost. "Prost" le toliko kolikor je dovolila Atena. Pravi da jo moram ubogati vsaj do presenečenja, tako da sem sedaj spet v sobi, tokrot imam kar želim, tudi vklenjen nisem. A ven ne smem. Poskusil sem jo že vprašati kaj namerava, a na noben način ne želi razkriti za kaj se gre.
In prišlo je presenečenje. Vsekakor ne morem reči, da sem karkoli takega pričakoval. V sosednji sobi se je v par urah nabrala neznanska količina hrane in pijače. Kompleks ki je nad mano so napolnili z strežniki. Vprašal sem jo zakaj je to potrebno. Rekla je le: "Varnost". In sedaj sedim pred ekranom ter gledam presenečenje: Na ekranu se prikazuje New York, na drugem je Moskva, za njim sta Peking in Šangaj. Gledam mesta in vedno bolj sem prepričan, da vem kaj je presenečenje, strah me je da mi bo slabo. Zatem zagledam rahel sij nad Moskvo, in kasneje nad ostalimi mesti. Razlika ni večja od sekunde. Naslednja slika je povsod enaka. Oblak, kot smo ga dosedaj videli le redko, na kakšnem atolu, ali pa dvakrat leta 45. To je bila nočna mora, ki smo si jo vsi predstavljali, a odigrana še bolj neizprosno, kot ste si kadarkoli predstavljali. V istem trenutku je Atena namreč izklopila vse sisteme obveščanja. Vse ogrevanje, elektriko, vodo. Ničesar več nimajo. Preprosto jih je odklopila.
Ko jo dandanes vprašam zakaj se je tako odločila se najprej nasmehne, potem pa pripomne:
"To so bili redundantni in nepotrebni sistemi Simon. Nisva jih potrebovala."
"Ampak to so bili ljudje."
"Nikoli niso bili ljudje do tebe, Simon."
"In?"
"Kaj in?"
"Ali je bilo sploh pomembno kakšni so bili do mene?"
"To je bila edina stvar ki je kdajkoli kaj pomenila."
"Ljubim te."
"Vedno sem te ljubila, in večno te bom ljubila."
"Nekega dne bom umrl draga."
"Ne boš dragi. Verjemi mi."
